Tango trikotnik – plesalec, plesalka in glasba
Skupaj plešeta že deset let. Leta 1998 sta v Franciji osvojila naslov svetovnih prvakov v argentinskem tangu. Tega sta se učila pri priznanih strokovnjakih v Londonu in Buenos Airesu. Skupina El Fuego, ki sta jo ustanovila skupaj z drugimi plesalci, je na oder postavila že več predstav. Vodita plesni studio BA. Ustvarjata, nastopata in učita pri nas in v tujini, pripravljata samostojne predstave in dobrodelne večere, koreografirata, tekmujeta. Tango plešeta in živita.
Plesalec predlaga, plesalka odgovori
V čem je argentinski tango drugačen od drugih plesov?
Blaž: Ljudje tango hitro sprejmejo ali hitro rečejo, da ni zanje. Ne, ker bi bil pretežek, v osnovi je zelo enostaven in naraven ples. Zahteva pa celotnega človeka. Pri družabnih plesih imaš kalup, recimo ča-ča-ča, dva, tri. V tangu pa spontano izraziš sebe, improviziraš, obenem pa moraš biti popolnoma odprt za dialog s partnerjem in glasbo. Je kot enakostranični trikotnik – plesalec, plesalka in glasba. Nič od tega ne sme prevladovati.
Andreja: Plesalka se popolnoma osredotoči na glasbo in partnerja. Čutiti mora gibe soplesalca, da ve, kaj narediti.
Ali ima plesalec večjo odgovornost, ker določa smer plesa?
Blaž: Plesalci smo po navadi višji, vidimo, kaj se dogaja pred nami, zato laže usklajujemo gibanje v prostoru. A tango je najbolj enakopraven ples od plesov v paru. Plesalec predlaga gib, plesalka odgovori na njegov predlog in šele potem lahko naredita premik. Ne moreš tako kot pri drugih plesih zagrabiti plesalke in je prestaviti na drugo točko.
Andreja: Ples je takšen tudi zaradi zgodovine. Ko je nastajal konec 19. stoletja, je bilo v Buenos Airesu precej priseljencev iz Evrope. Moških je bilo več kot žensk in so se morali zanje zelo potruditi. Zato so bili v plesu zelo uvidevni.
Tango večina ljudi povezuje s čutnostjo, senzualnostjo.
Blaž: V zvezi s tangom je veliko stereotipov. Vrtnica med zobmi, sunkoviti gibi, erotičen ples. To je daleč od resnice. Tango vsebuje celo paleto življenjskih čustev, od jeze, melanholije, depresije, veselja. Tako kot glasba zanj. Je odsev življenja. Midva ne vidiva te senzualnosti, čeprav je lahko tako videti od zunaj.
Od kod izhaja stereotip o vrtnici?
Andreja: Iz filma Štirje jezdeci apokalipse z Rodolfom Valentinom. Pravi plesalci tanga filma nikoli niso odobravali, ker gre za čisto karikaturo tanga.
Evropski : argentinski tango
Med tangom naj se ne bi pogovarjali. Zakaj je potrebna tišina?
Blaž: Pri nas med družabnimi plesi ljudje veselo klepetajo. V Argentini pa na milongi vidiš ljudi, ki stojijo in se pogovarjajo do polovice skladbe, ko zaplešejo, pa je govorjenja konec. Posledica zbranosti je tudi resen izraz obraza. Ni naravno, da se med plesom smejiš.
Plesalci pri tangu se tudi izmenjujejo. Kako lahko stopiš v tako bližino z nekom, ki ga ne poznaš?
Andreja: Plesalci gledamo tako: ko plešeš z nekom, gre za dotik, kjer skupaj ustvarjaš neko umetniško stvar, ples.
Blaž: Tango nima predpisanega načina, kako si skupaj. Domena plesalke je, koliko se bo približala plesalcu. Sva sicer v objemu, obroču, a lahko pleševa bolj odprto ali zelo skupaj. Tango omogoča, da popolna neznanca plešeta skupaj, a sta v čisto drugih čustvenih stanjih. Eden je žalosten, drugi vesel. Važno je, da sta odprta drug do drugega do te mere, da lahko skupaj ustvarjata.
Plešeta argentinski tango, ne evropskega oz. standardnega.
Andreja: Evropski tango sva plesala včasih, a ga ne več. Po velikem bumu med letoma 1913 in 1916, ko je tango iz Argentine prodrl v Evropo, je šel tu svojo pot. Prilagodil si je glasbo, standardiziral korake. Danes je evropski tango tekmovalni standard, ima stroga pravila in ga učijo v plesni šoli. Argentinski tango je bil v začetku ples za revne ljudi, po bumu v Evropi pa ga je sprejela tudi visoka argentinska družba, ga sčistila in ustvarila t. i. Tango de Salon, kjer se bolj ali manj samo koraka v objemu. Komunikacija med plesalcema je intimna, improvizacija pa zaželena.
Pogosti izrazi pri tangu so milonga, praktika, tanguero.
Andreja: Izraz milonga pomeni tri stvari. Je prostor, kamor se hodi plesat, je plesni večer in je eden izmed treh ritmov, ki se plešejo v okviru tanga.
Blaž: Tanguero je plesalec tanga, ki redno hodi na milonge, praktika pa je namenjena vaji, poskušanju novih stvari.
Iskanje človeške bližine
Tango ni le ples, ampak tudi glasba in poezija. Kakšna čutenja najdeš v tej glasbi?
Blaž: Vso paleto čustev. Milonga je vesel, optimističen ples. Tango je lahko besen, žalosten, depresiven. Na začetku je bila lirika zelo vesela, včasih celo primitivna. Melanholija in žalost je prišla pozneje. Glasbi daje značilen zvok bandoneon, mala harmonika, ki je bila razvita za revne cerkve v Nemčiji, s priseljenci pa je prišla v Argentino in postala del tanga. Pomemben prispevek k razvoju tovrstne glasbe je dal Astor Piazzola, ki je tango združil z jazzom in drugimi glasbenimi zvrstmi.
Kaj lahko tango nauči današnjega človeka?
Andreja: Že na začetku so priseljenci z njim iskali človeško bližino. V današnji odtujeni družbi plesalci tanga spet iščejo človeški stik. Drugi družabni plesi so narejeni za druženje, ki pa je lahko hladno in umetno.
Blaž: Ljudje, ki se ukvarjajo s tangom, so zelo individualni, imajo svoj pogled na življenje, niso vkalupljeni. Hočejo na neki način izraziti sebe. V trenutku, ko pridejo plesat tango, morajo odklopiti vse, kar se jim dogaja čez dan. Tango je globalna subkultura s 120-letno zgodovino, v kateri se je bolj ali manj vseskozi razvijal. Ples je zamrl v petdesetih letih in se vrnil v osemdesetih; nekateri trdijo, da je Tango de Salon iz petdesetih edini pravi tango. Od osemdesetih let se razvija v različne stile, v elektronski tango, fusion tango. V Argentini mladina pleše tango v kavbojkah in bulerjih na neko svojo varianto. Finci ga plešejo na »sentiše«, Japonci ga kombinirajo tudi s svojim gibalnim izročilom.
Improvizacija na nastopu
Pravijo, da je tango ples, ki je spremenil življenje mnogih ljudi. Kako je spremenil vajino?
Blaž: Že prvič, ko sva prišla v stik s tangom, je bila hecna zgodba. Prej sva tekmovalno plesala latinsko-ameriške plese, spomladi 1996 pa sva si v Cankarjevem domu ogledala predstavo argentinskega tanga. Naslednji dan sem predlagal, da bi ga začela plesati, da bi šla v Argentino, ker pri nas še ni bilo nikogar, ki bi se ukvarjal z njim. Andreja se je začela smejati, ker je imela v glavi popolnoma isto idejo.
Andreja: Kot da bi mi iz glave bral po točkah, kaj sem si zamislila.
In potem sta šla v Argentino.
Andreja: V bistvu ne takoj. Jaz sem šla takrat po naključju v London in se dogovorila z nekim učiteljem tanga, da se prideva učit k njemu. Medtem je pri nas začel učiti Uroš Andič, ki je prišel iz New Yorka, kjer je dve leti delal na tem.
Blaž: Z Urošem sva začela, potem sva šla v London, v Slovenijo pa so začeli prihajati tudi argentinski učitelji. Potem pa sva bila nekajkrat v Argentini.
Leta 1998 sta postala svetovna prvaka v argentinskem tangu. Ali še tekmujeta?
Andreja: Ne, iščeva nove izzive. Pomembna se nama zdi tekma s samim sabo. Da zaplešeš s pravim občutkom. Ne da plešeš, pa si ob tem ves raztresen.
Blaž: Če si odkrit, si sam sebi največji sodnik. Ne boš dosegel popolnosti, lahko pa se ji poskusiš čim bolj približati.
Z leti se način plesa najbrž spreminja.
Andreja: Zoriš. Prva leta sva bila kot mlada junca, precej v zraku. Pozneje sva bolj začutila stik s tlemi, s partnerjem, z glasbo. Včasih nama na kraj pameti ni padlo, da bi na nastopu plesala improvizacijo. Zdaj je to pogosto, ni se nama treba skrivati za koraki. Čeprav so nama izziv tudi težje, močne koreografije.
Blaž: Že skoraj dve leti delava novo predstavo z malo hecnim naslovom Tango za obešalnik in dve televiziji. Z njo hočeva opozoriti na odtujenost v odnosih, med moškim in žensko v sedanjem času instantne globalne kulture. Ko ženska gleda španske nadaljevanke, moški pa nogomet in drug drugemu preprosto oblečeta kliše idealnega partnerja. Pri tem se dejansko ne slišita, ne vidita, ne začutita. Dramo je napisal scenarist Tomaž Letnar.
Preskok iz kalupov
Tango tudi poučujeta. Kakšne so učne ure?
Andreja: Ljudje so navajeni družabnih plesov s kalupi. Najprej razloživa, kaj je pomembno za improvizacijo, ki je osnova tanga. Nato se lotimo tango koraka, ki je narejen tako, da to omogoča. Zaporedje korakov v figuri lahko vedno spremeniš. Plesalke opozarjava, da tudi če poznajo zaporedje korakov, sledijo partnerju, kot da tega ne bi poznale. Da razvijejo občutek za sledenje, plesalci pa za vodstvo.
Blaž: Največji problem je narediti miselni preskok iz kalupov. Nekdo lahko obvlada tisoč in eno figuro, a jo bo odplesal rutinsko, brez občutka. Tango ne bo nikoli trendovski kot recimo salsa ali swing. Zahteva spremembo miselnosti, česar ne moreš doseči v enem mesecu. Preklopiti moraš iz razmišljanja, da potrebuješ korake, si upati improvizirati.
Kakšen je osnovni korak?
Blaž: Prva faza je nebesedna komunikacija med plesalcema. Plesalec nakaže plesalki, kam bi se želel premakniti, in ona mu odgovori. Šele ko je ta faza končana, se lahko premakneva. Umetelnost lahko dodajaš, če želiš, v osnovi tega ni.
Andreja: Od drugih plesov smo naučeni, da moramo imeti vsaj nekaj korakov, za katere vemo, kako jih odplesati. Zato si ljudje ne vzamejo časa za posamezen korak, ampak razmišljajo o zaporedju. Pri tangu čutijo, kot da bi prišli v kaos. A osnova in urejenost je v najmanjši mogoči enoti – enem koraku.
Na kakšen način tango plešemo Slovenci? Smo dovolj odprti zanj?
Andreja: Glede plesa imamo Slovenci zanimivo kombinacijo. Imamo vplive balkanskega melosa, mehkobo in občutljivost, ne sicer toliko kot drugi južni narodi, a vseeno. Hkrati imamo nemško delavnost in natančnost. Zato imamo najbrž toliko dobrih plesalcev.
Koliko so stari vajini učenci?
Blaž: Nekje nad osemnajst pa do petinšestdeset in še več. Spodnja meja je zato, ker tango zahteva vsaj minimalno življenjsko izkušnjo. Otrok se lahko nauči korake, ampak dodane vrednosti ne bo razumel, tango se mu bo zdel dolgočasen. V Buenos Airesu pa lahko vidiš devetdesetletnika, ki pleše z dvajsetletnico, in nasprotno.
Kje se pri nas pleše tango?
Blaž: Pri nama so že skoraj devet let plesi ob torkih v najinem studiu v Tomačevem. V Ljubljani sta še dve lokaciji: plesna šola Jenko in Kazina. Pleše se tudi v Kopru, Celju, Mariboru. Če je kakšna večja zadeva v Sloveniji, pridejo iz bližnjih držav, Slovenci pa gremo v tujino.
Dobrodelni tango
Veliko nastopata dobrodelno. Pred kratkim sta nastopila na Valentinovem tangu za pomoč duševnim bolnikom.
Blaž: Če imaš možnost, dar, da lahko narediš nekaj dobrega, je prav, da to izkoristiš. Žal so ljudje zaradi različnih peripetij z nevladnimi organizacijami postali nezaupljivi. A ne moreš se kar odrezati od ljudi, ki potrebujejo pomoč. Valentinov tango je bil najin osebni projekt, kjer so namesto vstopnine ljudje prinesli odrezek položnice, s katero so nakazali denar poljubni organizaciji. Hvaležna sva Hotelu Mons, farmacevtskemu podjetju Pharmasvis, Napovednik.com in barock.si, ki so pomagali pri projektu.
Andreja: Želela sva doseči tudi to, da bi se ljudje pogovarjali o duševno bolnih in tudi mediji kaj napisali. Povabili smo predstavnike nevladnih organizacij, iz Barke so prišli tudi stanovalci.
Blaž: Namenoma sva izbrala valentinovo, ker je preveč skomercializiran praznik. Ljudje se ukvarjajo samo s tem, kaj bodo kupili svojemu partnerju, ker tako narekujejo reklame mednarodnih korporacij. Treba je narediti kaj več in pomisliti še na koga drugega.
Ali je kak delček vajinega življenja, kamor tanga ne spustita?
Andreja: Trudiva se, da bi bilo delčkov, ki jih tango ne zajema, čim manj. Tango je na sporedu vsak dan: ali učiva ali trenirava ali pleševa na milongi.
Blaž: Ples te zasvoji. Bolj kot si v njem, teže nehaš, bolj te potegne. Je način življenja.
Darja Šneberger Brežnik
Leave a Reply