Ljubljana – Niso le koraki in glasba. Argentinski tango je subkultura, trdijo njegovi privrženci, energija, ki kroži, komunikacija med partnerjema, lepota giba. Ples, ki je pred dobrimi sto leti nastal v buenosaireških lokalih, je že pred leti začel pohod po ZDA in Evropi ter »okužil« tudi Ljubljano. Po ocenah poznavalcev je v njej okoli 300 bolj ali manj strastnih plesalcev predvsem srednje generacije, prihodnji teden (od srede do nedelje) pa bo prestolnica gostila prvi mednarodni festival tanga pri nas. Poleg nekaj svetovno znanih mojstrov, organizatorji iz Tango kluba Ljubljana pričakujejo več sto plesalcev, tako izkušenih kot začetnikov, iz Slovenije in tujine.

 

Štirje pari, mlada Julio Balcameda s Corino de la Rosa in Leandro Palou z Andreo Bisse ter milongera iz zlate dobe tanga, Carlos Gavito z Mario Plazaola in Osvaldo s Coco, bodo ob glasbi orkestra Color Tango pripravili tečaje, delavnice in plesne večere, tako imenovane milonge. Te ob nedeljah tudi sicer prireja Tango klub Ljubljana v baru hotela Domina Grand Media.

 

»Zadnje leto se je število plesalcev tanga pri nas povečalo najmanj za polovico, zato se je zdel primeren trenutek, da privabimo nove. Poleg tega se bomo srečali z učitelji, ki smo jih do zdaj lahko gledali le od daleč,« je povedal Primož Krajnik, eden od organizatorjev iz Tango kluba Ljubljana. »Tango mi je blizu zaradi iskrenosti in njegove razširjenosti – veliko potujem in kamor koli pridem, najdem »tango sceno«. Najprej so me pritegnile argentinska kultura in glasba ter lirika, ki je izredno raznolika, saj vključuje vse od gostilniških pogovorov do zapisov nobelovca Borgesa. Z vsemi melodijami, ki so nastale v sto letih, je argentinski tango bogatejši od drugih plesov,« pravi Krajnik, po poklicu inženir računalništva.

 

Ko prideš na milongo, veš kdo je tangero – po drži, umirjenosti. Zelo očiten zunanji znak tistih, ki redno zahajajo na milonge, so tudi čevlji v vrečki. »Za začetek ne potrebuješ veliko vaje, saj argentinski tango nima figur, ampak gre za sistem komunikacije med partnerjema. Nekako velja, da moški kot plesalci »dozorimo« v desetih letih, ženske v sedmih, piliš pa se vse življenje,« pravi Krajnik. Tango ne sodi v plesne šole in tam tudi ne uspeva. Ne more, saj je del družbe, kavarn, plesišč in prijateljev.

 

Kdor se želi spoznati s tem plesom, ima v Ljubljani kar nekaj izbire, pravita Blaž Bertoncelj in Andreja Podlogar iz plesnega kluba Tango BA. Sama sta se z argentinskim korakom spoznala na tečaju, ki ga je vodil Uroš Andič (velja za enega od pionirjev tanga pri nas), potem ko se je leta 1996 vrnil iz New Yorka. Kmalu zatem sta se povsem posvetila tej plesni zvrsti, že dobrih osem let vsak torek učita oziroma vodita praktike.

 

Bistvo argentinskega tanga je improvizacija, naj se nepoznavalcu sliši še tako nenavadno, zatrjuje Bertoncelj. Kljub doslednosti korakov in smeri ne temelji na kombinacijah, temveč na posameznem koraku, ki daje kreativnosti prosto pot. Ženska mora predvsem čutiti in manj razmišljati, dodaja Podlogarjeva. In kaj je v tangu tako posebnega, da ga ljudje plešejo ure in ure? »Gre za filozofijo plesa – v njem vsak najde sebe, svojo osebno noto. Po drugi strani gre za dialog s partnerjem, odzivanje, nanj in na glasbo se povsem osredotočiš. Nikoli ne boste videli para, ki se med argentinskim tangom pomenkuje,« je pojasnil Bertoncelj.

 

Barbara Hočevar