Sprva je tango veljal za ples nižjih slojev, uličic pristaniških mest in zatemnjenih salonov javnih hiš Buenos Airesa, vendar je sčasoma, najbrž nekoliko prirejen, našel pot do višje družbe in dragih lokalov v prestolnicah stare celine. Rokovska glasba ga je utišala, iz pozabe pa je vstal dobro stoletje po nastanku, v začetku osemdesetih let s šovom, preprosto imenovanim Tango Argentino, ki so ga uprizarjali v Parizu in New Yorku. Sledile so mu še druge odrske postavitve – pred kratkim je dobro uro trajajočo predstavo pripravila skupina slovenskih plesalcev, ki so si nadeli ime El Fuego.

 

Čar argentinskega tanga, ki je nastal, tako navajajo različni viri, pod vplivom kubanskih in afriških ritmov, niso do potankosti natrenirani koraki in obvladovanje pripravljenih koreografij, temveč komunikacija, ki jo to gibanje ustvarja med moškim in žensko. Tako trdijo mojstri plesa. Hitrost gibanja nog ni sama sebi namen, ampak nosi neko sporočilnost. Tango na melodijo, v kateri je skoraj nepogrešljiv harmoniki podoben inštrument bandoneon, je igra dveh, obred. »Sposodili« so si ga režiserji številnih filmskih uspešnic: Baz Luhrmann za enega izmed prizorov v glasbeni drami Moulin Rouge, Al Pacino se je v njegovih ritmih sukal v Vonju po ženski, poln ga je muzikal Evita. Perfumes de Tango, Forever Tango in Tango Pasión so bržčas najbolj znani šovi, ki gostujejo po vsem svetu. Slednjega smo videli tudi pri nas pred dobrima dvema letoma, ko je dva večera zapored napolnil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

 

Predstavo argentinskega tanga je na oder postavila prav tako skupina El Fuego, v kateri sodeluje sedem slovenskih plesalcev. Šov, ki so ga poimenovali Tango prohibido ali po naše prepovedani tango, so prvič uprizorili julija na dubrovniškem poletnem festivalu, zdaj pa se predstavljajo še domačemu občinstvu. Pred dvema tednoma so nastopili v Celju in v ljubljanskem Kulturnem domu španski borci, v torek, 4. decembra, pa bodo še v novogoriškem gledališču.

 

Zgodba prepovedanega tanga se dogaja na tipični sceni z nekoliko zatemnjenimi lučmi, ki naj bi predstavljala kavarno sredi Buenos Airesa. Med gosti, ki se zvečer zberejo v njej, se prepletajo zgodbe ljubezni, strasti in hkrati sovraštva. Vse se na koncu umiri s prihodom jutranje zore. Spogledovanje, zapeljevanje, ljubosumje, rivalstvo povezujejo in razdružuje tri pare: Blaža Bertonclja in Andrejo Podlogar (v argentinskem tangu tudi tekmujeta), Uroša Andiča in Matejo Juvan (učitelja te plesne zvrsti) ter Boštjana Fajdigo in Matejo Šmigoc. V njihove »prepire« se od časa do časa vmeša še Andrej Novotny v vlogi natakarja.

Napetost ponazarja tudi glasba – večina slišanega spada med že skoraj klasične napeve argentinskega tanga različnih avtorjev, še največ je del Astorja Piazzole.Z glasbenimi vložki dogajanje popestrijo še harmonikar Marko Hatlak ter pevki Polona Udovič in Lara Jankovič. »Pri argentinskem tangu poznamo več slogov. Pri nekaterih bolj, pri drugih manj je vse v nogah. To je dialog med partnerjema, ki se odzivata drug na drugega,« je razložil Uroš Andič, ki je skupaj s Podlogarjevo, Bertoncljem in Angelom Garcio tudi koreograf predstave, pri njenem nastanku pa je sodelovala še plesna pedagoginja Jelena Markovič.

 

Barbara Hočevar