Zgodba je ena, a sta kraja, kjer se dogaja, precej različna, in časa, v katerem se plete, povsem drugačna. Protagonisti so si navidez podobni, način, kako premagujejo tegobe in kako izražajo svoje notranje boje in čustva, se sklada z družbenimi merili obdobja, ki ga živijo. Glasba, polna energije, toda hkrati čutna, in natakarjev dnevnik povezujeta desetletja razlike v multimedijski predstavi Tango emoción, ki jo je plesna skupina El Fuego v nedeljo premierno uprizorila na odru kranjskega Prešernovega gledališča.

Mislimo iste misli, okolje in obdobje pa sta tista, ki nam določata, kako jih pokažemo. Na malem platnu v ozadju in na odru se v bistvu dogaja isto, le da se na prvem zgodba igra, na drugem pa pleše. Natakar navsezgodaj zjutraj odpre lokal in ga počisti za prihod prvih gostov. Tisti na zaslonu je svetla kavarna, urejena po zadnjih zapovedih notranjega oblikovanja, medtem ko nas odrski preseli v beznico v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, zatohlo in zadimljeno, kakršne so bile najbrž tiste v Buenos Airesu, kjer je tango, pod vplivom kubanskih in afriških ritmov, med nižjimi sloji nastal.

Besede, ki jih je sicer videti, slišati pa ne, in mimika obraza na platnu v živo zamenjajo igra rok in nog na melodije v ritmu tanga. Mnogi napevi sodijo med bolj priljubljene in znane iz repertoarja te zvrsti. Hitrost premikanja nog ni sama sebi namen, ampak nekaj sporoča in je način sporazumevanja. Vsak gib ima neki smisel. Spogledovanje, zapeljevanje, ljubosumje, rivalstvo, razočaranje, prepiri se ves čas prepletajo. Čustva povezujejo in razdružujejo pet nastopajočih, dva para in natakarja, včasih v ljubezenske trikotnike, drugič v tekmovanje nečimrnosti, ki se konča s pretepom, naslednjič spet v obred osvajanja in zavračanja. Razidejo se ob zori. Para odideta skupaj, natakar pa tako konča dan kakor ga je začel, s pisanjem dnevnika – list papirja na odru, na platnu, ki predstavlja današnji čas, zamenja prenosni računalnik.

Tango emoción je druga dobro uro trajajoča predstava, s katero se predstavlja skupina El Fuego. V njej nastopajo profesionalni plesalci Blaž Bertoncelj in Andreja Podlogar (v argentinskem tangu tudi tekmujeta), Uroš Andič in Mateja Juvan ter Andrey Novotny. S prvo, Tango prohibido, so v nekoliko razširjeni zasedbi po Sloveniji nastopali decembra lani, tokratna je začela nastajati pred štirimi meseci. Pri ustvarjanju koreografije so sodelovali z Angelom Garcio, režiser video produkcije pa je Aleš Žemlja.

Podobni šovi, ki so v začetku osemdesetih let polnili dvorane zlasti po Parizu in New Yorku – pozneje so gostovali še po mnogih svetovnih metropolah – so ples čutnosti, kakor nekateri imenujejo argentinski tango, obudile iz pozabe. Predstave, kakor so Tango Argentino, Perfumes de Tango, Forevert Tango in Tango Pasión, so dosegle mednarodno slavo.

Tango emoción se ponaša s tem, da je prvi šov, tako trdijo avtorji, ki je narejen multimedijsko. Njegove ponovitve bodo na ogled v ljubljanskem Kulturnem domu španski borci 26. in 30. novembra ter 17. decembra. Barbara Hočevar